»Sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno.«

»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»pesniku smrti in rapsodu življenja«

»Pisati o sebi pomeni, da ne verjamem, da sem sploh živel, če ne pustim sledov …«

»Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo . . .«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»Povedati moram, da je Jugoslavija širila strahotno propagando. Bili smo zavedni, sam sem bil še posebno vehementen pionir in sem na otroški način zganjal projugoslovansko propagando že v času zavezniške vojaške uprave, kar je svojevrsten paradoks.«